DRNULJE - PREDELAVA - RECEPTI

       DRNULJE

PREDELAVA DRNULJ

Najbolj zaželeno bi verjetno bilo, da drnulje predelamo v drnuljin pire, ki bi ga nato naprej predelovali tudi drugi ponudniki kraških dobrot. (Tehnologija za pripravo sadnega pireja v Sloveniji že obstaja in je domači proizvod. Vendar je draga in za malega pridelovalca nedostopna). Tudi oljčno olje ne predeluje vsak sam. 

   Drnuljin pire bi tako lahko predelali v: marmelade, sokove, likerje, kise, sladice, sladolede, omake, prikuhe in še mnoge druge kulinarične dobrote za katere idej v lokalnem prostoru prav gotovo ne manjka. Drnulje bi tako lahko postale posebna ponudba Krasa, kot domač, ekološko neoporečen in naravni produkt. Ni pa zanemarljivo tudi to, da drevesa drena na Krasu že rastejo in imajo že nekaj križev na deblu, le v rodno kondicijo jih je potrebno spraviti.

   Prav tako bi lahko drnulje še naprej predelovali tudi posamezniki, kot so to že počeli njihovi predniki po ustaljenih navadah in receptih.   

RECEPTI

ZA PRIPRAVO DRNULJ

Iz plodov in sladkorja pripravimo marmelado, džeme, kompote in sadne sokove, ki so priljubljena pijača na Bližnjem vzhodu (šerbet). Ponekot pripravljajo iz drnulj žganje, v Franciji in Italiji so v preteklosti iz njih delali vino. V Nemčiji jih vkuhavajo s sladkorjem in kisom ter jih potem uporabljajo kot dodatek močnatim in krompirjevim jedem. Drnuljeva omaka je tudi odličen nadomestek, brusnic in se prav tako prileže k marsikateri dobri osnovni jedi.

   Iz svežih in posušenih plodov ponekod pripravljajo posebno začimbo, ki jo dodajajo mesu.

    Tu pri nas na Krasu, pa bodo prav gotovo navdušile teranove palačinke z drnuljevo marmelado. Za na zdravje pa šilce teranovega ali drnuljevega likerja.



 DRNULJEV SOK

Potrebujemo:
5 kg drnulj
600 g sladkorja

Drnulje operemo in jih skupaj s sladkorjem damo v parni sokovnik. Še vroči sok nalijemo v (prej pogrete) steklenice in jih zapremo. Steklenice v stoječem položaju shranimo v temen in hladen prostor.



DRNULJEVA MARMELADA

Potrebujemo:
2 kg drnulj 
1 l vode   
1 kg sladkorja

Drnulje kuhamo v enem litru vode, dokler ne postanejo mehke. Nato jih prepasiramo.
Sadno gošo zavremo in dodamo sladkor ter zgoščujemo, dokler ne dobimo želene gostote marmelade.


DRNULJEV SIRUP

Potrebujemo:
1 kg drnulj
1,5 l itra vode
2 kg sladkorja

Drnulje operemo in jih kuhamo v vodi, dokler ne postanejo mehke jih dobro premešamo in precedimo. Dobljenemu soku ob mešanju dodajamo sladkor ter kuhamo dokler se ne zgosti. Po želji lahko dodamo vinsko kislino.


OMAKA IZ DRNULJ

Potrebujemo:
1 kg drnulj
0,2 l vode 
2 žlici sladkorja
Ščepec soli, žličko cimeta, žlico limoninega soka in za noževo konico nastrganega muškatnega oreščka.

Drnulje operemo in z vodo kuhamo 10 minut, da se zmehčajo. Pretlačimo jih skozi sito in tako dobljeni mezgi dodamo druge sestavine.
   Potresemo z nastrganim muškatnim oreškom in ponudimo k mesu ali kot dodatek sladoledu.


DRNULJE V SLANICI

Potrebujemo:
2 kg nezrelih drnulj
1,5 litra vode
0,2 kg soli

Še nezrele drnulje operemo, naložimo v kozarec in zalijemo s čisto vodo. Teden dni jo vsak dan menjavamo in šele potem zalijemo s slanico, ki smo jo pripravili iz prevrete vode in soli. Dodamo nekaj vejic kopra ali koromača s plodovi in zapremo. Tako pripravljene drnulje uporabljamo kot vložene plodove oljk.


DRNULJE V KISU

Potrebujemo:
2 kg svetlo rdečih drnulj
1,5 litra kisa
sol

Svetlo rdeče še trde drnulje operemo, damo v kozarce, malo posolimo ter zalijemo z močnim jabolčnim ali vinskim kisom. Zapremo in shranimo v shrambi ali kleti. Po treh do štirih tednih pa so že primerne za uživanje. Po enakem postopku vložimo tudi zrele drnulje le, da ji ne solimo.


DRNULJE V VINSKEM KISU

Potrbujemo:
0,5 kg drnulj
0,3 litra kisa iz belega vina
0,2 litra vode
   5 nageljnovih žbic
   5 razpolovljenih strokov česna
   2 lovorjeva lista
   1 žlička gorčičnih semen
   1 čajna žlička soli
   7 zrnc popra

Nedozorele zeleno-rdeče drnulje damo v primerno stekleno ali lončeno posodo in dodamo kis; preostale sestavine prevremo v vodi in še tople prelijemo preko drnulj. Shranimo v hladilnik in v enem mesecu porabimo. Tako pripravljene drnulje spominjajo na vložene oljke.


DERNULJE S SADNO KREMO

Potrbujemo:
0,5 kg drnulj
0,2 litra jogurta
0,2 litra kislega mleka
0,5 čajne žličke vanilije
   3 jedilne žlice medu
   2 jedilni žlici ovsenih kosmičev
   2 jedilni žlici nasekljanih lešnikov
   2 jedilni žlici medu

Zrele drnulje operemo, izkoščičimo in jih razdelimo v štiri kozarce za sadne kupe; jogurt, kislo mleko, vanilijo in med pomešamo, da dobimo enakomerno gladko maso ter vse skupaj polijemo po drnuljah. Lešnike in ovsene kosmiče popražimo odstavimo od ognja pomešamo z dvema žlicama medu in pustimo, da se ohladi in jih porazdelimo po sadnih kupah.


DRNULJE VKUHANE S SLADKORJEM

Potrebujemo:
2 kg drnulj
1 liter vode
1 kg sladkorja

Zrele drnulje operemo in jih damo kuhati v vodo v kateri smo raztopili sladkor. Na zmernem ognju kuhamo 15 do 20 minut oziroma toliko časa, da se drnulje zgrbančijo. Še vroče napolnimo v kozarce in jih takoj zapremo. Ponudimo kot samostojno jed, z opozorilom, da jed vsebuje koščice. Tako pripravljena jed se poda k divjačini, govedini in tudi k praženemu krompirju.


SUHE DRNULJE V ŽGANJU

Potrebujemo:
0,5 kg suhih drnulj
1,5 litra žganja

Plastenko s širokim vratom do četrtine napolnimo s suhimi drnjulami ter zalijemo z žganjem, zapremo in pustimo vsaj en mesec.


DRNJULOV LIKER I

Potrbujemo:
1 kg drnjul
2 do 2,5 litra žganja 

Drnulje, ki smo jih pravkar nabrali, operemo v mrzli vodi in jih damo v plastenko (PET) s široko odprtino ter prelijemo z dobrim žganjem in zapremo.
Zaprto plastenko postavimo v topel in svetel prostor, kjer jo pustimo dva meseca. Potem nalivek filtriramo in pokušamo. Žganje prevzame od drnjul trpek in kiselkast okus ter lepo rdečo barvo. Če želimo liker dosladkati, to naredimo s kandis sladkorjem na vroče.


DRNULJEV LIKER II

Potrebujemo:
5 kg drnjulj
5 nageljnih žbic
3 litre žganja
   cimetovo škorjo
1 kg sladkorja

Drnulje prelijemo z žganjem, dodamo nageljne žbice in cimet. Ta nalivek za tri mesece postavimo v temen in hladen prostor, nato ga precedimo in dodamo raztopljen in ohlajen sladkor.


TERANOVE PALAČINKE

Potrebujemo:
0,3 litra mleka
   4 kom jajc
0,2 litra terana
0,1 litra gazirane vode (Radenska)
      malo soli in po potrebi mehke bele moke

Iz mleka. terana. radenske. jajc, soli in moke naredimo gladko maso, ki jo pustimo stati 30 minut. V ponvi segrejemo olje in spečemo tanke palačinke. Pečene palačinke namažemo z drnuljevo marmelado zvijemo, damo na krožnik in dekoriramo (ob času cvetenja rumenega drena tudi s cvetovi le tega), s kandiranimi drnjulami, smetano itn.
Kot preliv za palačinke lahko uporabimo na maslu popražene drobtinice, drnjulov ali teranov sirup, domači drnjulov sladoled in še drugo.

Revitalizacija drena in drugih sadnih vrst na Krasu

     REVITALIZACIJA DRENA NA KRASU

       REVITALIZACIJA ima poslanstvo, da pomaga divjim sadnim vrstam v kraškem okolju do njihove polne vitalnosti in resnične oživitve z namenom, da postane kraška krajina čim bolj urejena, vitalna in prijazna vsem, ki tu bivajo ali na Kras pridejo le občasno in domov vzamejo kaj dobrega iz Krasa.

   Poudarek je na revitalizaciji območji kjer že rastejo divje sadne vrste, zelišča in druge užitne divje rastline. (Divja hrana - Darijo Corteze) Predvsem na območjih, ki so javno dobro v lasti države, občin ali agrarnih skupnosti in se poti kakor tudi cele parcele močno zaraščajo. Z revitalizacijo divjih sadnih vrst nebi pridobili le okusnih, zdravih, BIO, sadežev ampak tudi očiščene poti, ki bi postale prehodne in tako domačinom in pohodnikom prijaznejše, ob požarih pa v veliko korist  gasilcem pri gašenju.

Kot izziv postavljam trditev, ki ne vem, če drži - pa vendar:

 Na Krasu raste 100.000 dreves drena,ki bi lahko vsako dalo vsaj 10 kg drnulj na leto, kar je 1.000.000 kg drnulj vrednih vsaj 1mio. eurov.

Za to trditev sem si za izhodišče postavil, da je Krasa 100.000 ha, in da na vsakem ha raste vsaj eno drevo drena, ki raste na humusno dovolj dobrem in za obiranje dostopnem terenu ter dovolj staro, da bi po revitalizaciji lahko rodilo 10 kg drnulj na leto. Za ceno sem uporabil vrednost 1 kg oljk, saj gre za podobne sadeže in tudi tehnologija gojenja in obiranja bi bila lahko podobna ob tem, da pri drenu odpadejo škropljenja proti škodljivcem.

Pri vsem tem pa ima velik pomen, možnost gojenja divjih sadnih vrst na Krasu

REVITALIZACIJA ŠIPKA

REVITALIZACIJA GLOGA

REVITALIZACIJA ČRNEGA TRNA

REVITALIZACIJA DRUGIH SADNIH VRST

Pod revitalizacijo drugih sadnih vrst razumem, da bi že obstoječe, rastoče sadne podlage (na raznih delavnicah) precepili v bolj zaželeno sadje. Kot naprimer: Rešeliko v češnjo ali višnjo. Glog v hruško ali kutino. Črn trn v razne slive in druge stare vrste ringlojev inpo. Na območju Krasa raste veliko sadnih podlag, ki so prilagojene danim vremenskim in talnim razmeram in v letih, ki bi po cepljenju lahko hitro rodile. Seveda od tega sadja nebi bilo veliko direktne ekonomske koristi, bi pa postalo pohodništvo po poteh kjer lahko pohodnik obere tudi kakšen sadež kraška posebnost in prav gotovo tudi zanimivost. Za udeležence (stari in mladi) raznih delavnic pa opravila, spoznanja in videnja, ki jih ne zasledimo več pogosto, saj vse opravijo drevesnice. 

   

Divje sadne vrste na Krasu - DREN

CORNUS MAS KRAS - KRAŠKI DREN

    Divje sadne vrste na Krasu

LITERATURA...............................................
Helmut Pirc, DIVJE SADNE VRSTE na domačem vrtu. Izdala Kmetijska založba Slovenj Gradec 2004

Walter Gaigg, OPLEMENITENA ŽGANJA likerji in zeliščna vina. Izd. Kmet. založba S. Gradec 2004

Dario Cortese, Drnulje, divje sorte ena a? NeDelo

Monika Zilliken, Začimbe. Izd. Učila Tržič 2009

Anton Poler, V NARAVO, po hrano in zdravje. Večer Maribor 2009

Marija Simončič, ZA DOM IN SHRAMBO. Izd. Kmečki glas Ljubljana 1996

  

__UVOD___________________________

S pojmom "divje sadne vrste" označujemo strogo vzeto le tiste vrste divjih lesnatih rastlin divjih lesnatih rastlin, ki sploh niso bile žlahtnjene ali pa so bile le delno, in katere plodove so ljudje nabirali in uporabljali oz. jih nabiramo in uporabljamo še danes.

(Divje sadne vrste na domačem vrtu-Dr.Helmut Pirc)

Ločevanje divjih sadnih vrst od tistih, ki so kultivirane v ožjem smislu, je komajda še mogoče. Tako so na primer iz rakitovca in bezga z odbiro in žlahtnjenjem dobili sorte, katerih plodovi so zelo primerni za uporabo, in ki jih danes sicer res v majhnem obsegu že gojimo za pridelek, jih pa še vedno prištevamo med divje sadne vrste.(Dr.Helmut Pirc)

Za drnulje sem prvič slišal v pravljci o medvedu kako si je izbral prvo cvetoče drevo misleč, da bo tudi prvo rodilo, pa ni bilo tako.

   Moje zanimanje za za divje sadne vrste, še posebej za DREN in njegov sadež drnulje se je začelo z marmelado, ki mi jo je odstopila prijateljica, ker je bila količina izdatna sem jo uporabljal tudi v gostilni, ki sem jo takrat vodil.

   Nekega popoldneva obišče moj lokal dober znanec (režiser Jane Kavčič) z ženo, sorodniki in prijatelji, kakih dvajset jih je bilo, ki so prišli na pozno kosilo, ker jim za sladico nisem imel skoraj kaj ponuditi jim ponudim palačinke, med njimi tudi teranove s drnuljevo marmelado. Na moje veliko začudenje vsi naročijo slednje, po kosilu pa mi razložijo - zakaj?

   Znančeva žena je zbolela za rakom, in ko je uradna medicina odpovedala,je iskala pomoč tudi pri zdravilcih. pomoč je iskala tudi pri zdravilki, ki je za rešitev težav ponujala drnuljevo marmelado po izjemno visoki ceni, poleg tega ni pozabila povedati, da bo umrla, če je nebo uživala. S prijateljico sva bolni znanki podarila, vso preostalo drnuljevo marmelado, ki jo je znanka v upanju na ozdravitev rada uživala, kolikor je zaradi bolezni sploh še zmogla. Žal ji tudi drnuljeva marmelada ni pomagala. Moje zanimanje za dren in drnulje pa je ostalo.

   Po nekaj letih iskanja in spletu okoliščin je dozorela želja, da si uredim bivanje na Krasu. Dolina,ki ji sam rad rečem, kar Kraške Vale, ime pa sem izpeljal po kraju Vale, ki se nahaja v njej, je postala moj dom, drnulje pa na dosegu roke. Avgustovska in septemberska pohajanja po kraških stranpoteh in gmajnah so tako večkrat poplačana s plodovi drena. Toda ko bi želel nabrati večjo količino, nastopijo problemi. Drevesa se med seboj in drugimi drevesi preraščajo, nemalokrat tudi z robido in je tako nabiranje sila oteženo in tudi rodnost teh zaraščenih dreves je slaba. Že ob samem nabiranju sem se tako lotil delnega čiščenja dreves, pozimi pa še dodatno,ob tem pa poskusil tudi z "rezjo",ki je na začetku dala le skromne uspehe.

   Pravijo:"Vaja dela mojstra!" Še bolj pa pravo delo, opazovanje in ukvarjanje z rastlino, ki si ji želimo posvetiti. Zame je to dren in njegov sad drnulje in tu se zgodba pravzaprav šele začne, še posebno sedaj, ko sem ostal brez dela, do upokojitve pa mi manjka še vsaj pet let. 

DREN Cornus (drenovke)

Drenov imamo več vrst, ki so različno uporabni, predvsem v vrtovih in parkih kot okrasna drevesa in grmi. Primerni so za žive meje, kakor tudi za utrjevanje sušnih južnih in jugo-zahodnih erozij, izpostavljenih pobočji, obcestnih brežin, nasipov in podobno. Drenov les je uporaben kot kvalitetno oglje (tudi BIO oglje), kot ročaji za ročna orodja, stugarske izdelke, intarzije in drugo. Plod rumenega drena pa je primeren za prehrano.

PAGODNI DREN Cornus controversa

Nahajališča v naravi so od Himalaje preko Koreje do Japonske. V Evropi ga sadimo po parkih in trgih, kjer zraste od 8 - 10 m visoko. cveti v maju in juniju z majhnimi belimi cvetovi, ki cvetijo v do 18 cm velikih socvetjih. Veje so vodoravne na njih pa listi, ki so lepi tudi v jeseni, ki se obarvajo od rumene do rdeče barve.Plodovi so hrana za ptice, ki užitni del prebavijo, semena pa izločijo in rasejejo po okolici.

JAPONSKI DREN Cornus kousa

Nahajališča v naravi so na Japonskem in v Koreji v Evropi ga sadimo v vrtovih in parkih, kjer zraste od 4 do 6 m. Cveti v maju in juniju s cvetovi, ki so v bistvu socvetje in se barvajo od zelene do bele barve. Veje so vodoravne in štrleče, krošnja pa široko razpostrta, na vejah pa listi, ki se v jeseni obarvajo škrlatno-rdeče. Japonski dren ima raje kisla tla.

RDEČI DREN Cornus sanguiena

Nahajališča v naravi so skoraj po vsej Evropi. Raste v svetlih gozdovih ob poteh in gozdnem robu. Zraste od 1 do 5 m visoko in cveti v maju ali juniju v sploščenih do 5cm širokih belih socvetjih, ki neprijetno dišijo. Plodovi so do 8mm debele modro-črne jagode. Veje z nasproti nameščenimi listi so zlasti na prisojni strani rdeče. Les rdečega drena je zelo trd in žilav, iz njega so včasih izdelovali lesene žeblje, kopita za orožje, zatiče za vrata in tudi za osovine lesenih vozov, iz močnih šib so ponekod pletli plotove.

BELI DREN Cornus alba

Nahajališča so v severni Aziji v Evropi pa je naturaliziran. V srednji Evropi ga gojimo kot okrasni grm, ki zraste od 2 do 4 m z vejami, ki so pozimi in spomladi živo rdeče barve. Grm je izredno primeren za utrjevanje tal, saj že dotik veje z zemljo omogoča nastanek nove rastline, zato v vrtu le redno rezanje omogoča brzdanje te rastline. Cveti v maju ali juniju z rumenkasto-belimi cvetovi v do 8cm velikem socvetju. plodovi so kroglasti do 7mm premera od umazano bele do modrikaste barve. Gojijo ga v različnih sortah, kjer so lahko listi belo obrobljeni.

RUMENI DREN Cornus mas

Rumeni dren je listopadni grm ali malo drevo ki le redko preseže višino 8 m z gosto krošnjo in dobro razvitim koreninskim sistemom, ki se razrašča globoko v tla. Cornus pomeni latinsko rog. od tod izvira tudi reklo:"Trd kot dren." Ima tanko, sivo ali rumeno-sivkasto, razpokano skorjo in nasprotno nameščene veje in liste. Brsti te rastline so dolgi, robati, olivno zeleni ali rdečkasto-rjavi in fino dlakavi. Listi so jajčasti ali podolgovato jajčasti, celorobi, priostreni, kratkopecljati 10 do 11 cm dolgi in po obeh straneh nekoliko dlakavi. Cvetovi so dvospolni, 4-števni, rumeni (od tod njegovo slovensko ime) in združeni v pakobulasta socvetja, široka 1,5 do 2 cm. Koščičasti plodovi tako imenovane drnulje so rdeči, popolnoma zreli skoraj črni, do 2,5 cm dolgi eliptični in kiselkasto-trpkega okusa, od prve slane zmehčani postanejo zelo sladki. (Slednje za Kras ne velja saj drnulje dozorijo pred prvo slano, če pa je bilo potrebno so jih nekoč medili v senu./Jamlje/) Rumeni dren raste počasi in lahko doseže nad 200 let starosti.

   Rumeni dren je razširjen od Srednje in južne Evrope prek Male in Srednje Azije. Večja naravna nahajališča najdemo na območju Kavkaza. Razširjen je od ravnin pa vse do hribovitega sveta in raste večinoma v redkih mešanih , listnatih gozdovih, na sončnih obrobjih gozdov, v grmovju, v živih mejah in na suhih strminah. Najbolje uspeva na humusnih in zračnih, nekoliko bazičnih tleh na apnencu, dobro prenaša tudi slabša rastišča. Za rast potrebuje malo vlage, prilagojen je dolgotrajnim sušam, potrebuje pa precej poletne toplote. Zimski mraz prenaša dobro, sicer pa je najpogostejši po južnih pobočjih, kjer ga ne prizadenejo pozne slane. Prenaša močno sončno pripeko in velja za svetloljubno vrsto, vendar razmeroma dobro prenaša tudi senco.

   Rumeni dren resda dobro prenaša slabša tla in sušo, če pa želimo dober pridelek morajo biti tla tudi humusna, apnenčasta in vlažna. Pridelek ogroža tudi slana, sneg in močan dež med cvetenjem, ki lahko prepreči oploditev in slab nastavek plodov. Divje oblike rumenega drena so samooplodne, vendar pa je priporočljivo, da pri debelo plodnih posadimo tudi opraševalce, enega na 6 do 9 rastlin, ali pa damo veje divjega cvetočega drena med veje debeloplodnega. Rumeni dren zelo dobro prenaša rezanje in redčenje, odžene tudi iz štora, vendar, če ima dren dovolj prostora rez ni potrebna. Škodljivci in bolezni, ki ga napadajo niso poznani, razen občasno kakšen listni zavrtač ali, da mlade rastline obgrize divjad.

GOJENJE RUMENEGA DRENA-CORNUS MAS

Glede na to, da omenjam revitalizacijo drena na KRASU na drugi strani bi želel tu predstaviti moje dosedanje uspehe in neuspehe pri gojenju Drena.

   

Vsaka šola nekaj stane, najdražja je tista,ki se je učimo na lastni koži je pa zato v spominu bolj globoko zasidrana. Moram povedati, da nisem iz stroke in so moja znanja povsem amaterska in jih jemljite z rezervo na napake pa me prosim opozorite - tudi slovnične. Berem, še, še, pišem pa kot vem in znam.

Sam sem pričel z presejevanjem drena, kar se ni pokazalo za najboljše še posebno na Krasu kjer je težko iz kraškega terena izkopati dovolj koreninskega sistema in se takšne pet, šest letne sadike počasi ukoreninijo in zastanejo v rasti in pri tej starosti drevesa tudi ne vemo kakšen bo plod.

 Poskusil sem tudi s semeni, kjer sem že na samem začetku napravil usodno napako, ko nisem iz koščic, pred stratifikacijo semen, odstranil mesnatega dela, ki zavira kaljenje in so mi tako šele po treh letih vzklili prvi sejanci. Vendar je pri sejancih en velik problem saj ne vemo kaj točno bo iz njih čez leta in kako in kaj bodo obrodili. Kot prvo je v nasadu drena zaželeno, da drnulje enakomerno dozorijo, da ne odvržejo prehitro plodu, in da so ti v pravi harmoniji med kislinami in sladkorji.

   Nekaj boljši so rezultati z grobanjem, vendar pa pri vsakem izbranem drenu možnosti za grobanje veje ni, če je pa v tem primeru vsaj vemo kakšni bodo plodovi, kar je pri komercialnem gojenju drena izrednega pomena.

   Poskusil sem, tudi s cepljenjem, kjer sem imel uspeh le z okulacijo poleti s ceplenjem spomladi na zalub ali razkol pa ne.

    Vsekakor imam namen, da vse sejance, ko dosežejo debelino svinčnika precepim z okulacijo na enotni izbrani Kraški dren, ki sem ga izbral po več letih opazovanja, predvsem pri nabiranju drnulj po Kraških Valah vse od Klaričev do Globoke doline pri Križu in od Auberja do Devina na italjanskem delu Krasa. Vse te kraške poti sem fizično prehodil, tudi po večkrat in si nabral, kar nekaj izkušenj, ki jih s pridom uporabljam pri gojenju izbranega Kraškega drena. Glavno vodilo pri izbiri mi je bilo, da dren spomladi ne zacveti prehitro in se izogne spomladanski pozebi, ter da zorijo drnulje enakomerno in ne odpadejo še prej kot so zrele.
  Cepljene sadike imajo še to prednost, da prej rodijo. (H. Pirc)

  Verjetno je res pravi pristop pri razmnoževanju izbranega Kraškega drena razmnoževanje s potaknjenci, s katerimi do sedaj nisem imel najboljših rezultatov, vendar dovolj, da velja vztrajati. Z boljšo tehnologijo, ki ni poceni, bi bili rezultati vsekakor mnogo boljši, saj to dokazujejo tisti, ki se s potaknjenci ukvarjajo. Drugi in največji problem pa je, da ta tri drena, ki sem jih izbral kot matičnjake, sploh nimajo dovolj mladih poganjkov, ki bi jih uporabil kot potaknjence. Pri nabiranju očes za cepljenje je vse mnogo lažje.